nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Različni subjekti so zavzeli različne odnose do razdrobljenosti subjekta; body dela je mogoče razumeti kot projekte, ki prikazujejo in s tem dodatno pospešujejo drobljenje normativnega subjekta modernizma ("transcendentnega" belega moškega, ki svojo imanenco projicira na ženske, ljudi drugih ras, kolonizirane in revne), v nekaterih primerih in kontekstih pa tudi kot projekte, ki skušajo odpraviti učinke te razdrobljenosti. (143) Kot bom pokazala v poglavjih o Acconciju in Wilkejevi, se prav zaradi asimetričnosti njunega razmerja do koherentnega kartezijanskega subjekta modernizma (modernističnega umetniškega genija) nagibamo k temu, da moške in ženske body umetnike iz 60. in 70. let razumemo kot tiste, ki so se s povsem različnih pozicij približali vprašanju intersubjektivnosti. Feministke (zlasti bele feministke)(144), ki so bile pri prikazovanju narcizma znatno drznejše kot moški (prek svojih nezastrtih in nedvoumno seksualiziranih teles), so lahko z zaostrovanjem zloma "vase
usmerjenega" (moškega) subjekta veliko pridobile, denimo odprtje jaza za drugega. Moški body umetniki so pogosto ustvarjali dela, ki so se izmikala odpiranju njihovih teles / jazov proti drugačnosti (Acconcijevo narcistično razkrivanje je izjema); veliko pogosteje niso želeli priznati svojega "v drugega usmerjenega" narcizma, kar so počeli bodisi z ironijo bodisi z avtoritarnostjo, ki je okrepila zastrtost moškega umetnika, ki mu jo je dotlej po konvenciji zagotavljal "falos" umetniške avtoritete. (145)
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani