nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Toda zakaj bi se umetniki obračali k sebi prav v trenutku, ko je bila temeljna razdrobljenost teh "jazov" vse očitnejša (razdrobljenost, ki je bila zlasti dramatična v razmerju do čedalje večjih izzivov, ki so jih različna gibanja za pravice ter ekonomski in geopolitični premiki postavljali pred normativni moški subjekt)? Različni subjekti so zavzeli različne odnose do razdrobljenosti subjekta; body dela je mogoče razumeti kot projekte, ki prikazujejo in s tem dodatno pospešujejo drobljenje normativnega subjekta modernizma ("transcendentnega" belega moškega, ki svojo imanenco projicira na ženske, ljudi drugih ras, kolonizirane in revne), v nekaterih primerih in kontekstih pa tudi kot projekte, ki skušajo odpraviti učinke te razdrobljenosti. (143) Kot bom pokazala v poglavjih o Acconciju in Wilkejevi, se prav zaradi asimetričnosti njunega razmerja do koherentnega kartezijanskega subjekta modernizma (modernističnega umetniškega genija) nagibamo k temu, da moške in ženske body
umetnike iz 60. in 70. let razumemo kot tiste, ki so se s povsem različnih pozicij približali vprašanju intersubjektivnosti. Feministke (zlasti bele feministke)(144), ki so bile pri prikazovanju narcizma znatno drznejše kot moški (prek svojih nezastrtih in nedvoumno seksualiziranih teles), so lahko z zaostrovanjem zloma "vase usmerjenega" (moškega) subjekta veliko pridobile, denimo odprtje jaza za drugega.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani