nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Sodbe samooklicane postmoderne kritike (ali kritike postmoderne umetnosti, ki se uvršča ob poststrukturalizem) so se kaj rade opirale na vrednostne sisteme in analitične metode, ki so še vedno pod močnim vplivom retorike avantgardizma, ki zavzema osrednje mesto v modernistični kritiki: retorike, ki razteleša, ki - kot v poznejši razpravi prizna Owens - vztraja pri "nezainteresiranem" razmerju do umetniškega dela in ki predpostavlja, da kulturna vrednost dela tiči bodisi v njegovi oblikovni strukturi bodisi v razmerah produkcije.
Moje zanimanje za delo Mendiete, Schneemannove, Kusamove in drugih body umetnic sta spodbudili želja po vnovičnem razmisleku o postmoderni kulturi (in subjektiviteti) v najširšem smislu in prizadevanje, da bi presegla "receptno" naravo umetnostne zgodovine in kritike 80. let ter njuno ozko usmerjenost v oblikovne in pripovedne strukture dela (skupaj s pretežno raztelešenimi strukturami videnja in moči). Zanimata me težnja body arta, da bi odstrl
skrite predpostavke, ki so še vedno vtisnjene v kritiške razprave o postmodernizmu, ter njegovo prepletanje telesnega, političnega in estetskega.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani