nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Čeprav priznavam pomembnost Kellyjinega pisanja in umetniške prakse za razvoj kritične feministične prakse v 70. in 80. letih, bi bilo na tem mestu smiselno načeti predpisovalno naravo njene kritike, ki nakazuje, da je vsako umetniško delo, ki vsebuje umetnikovo telo, nujno reakcionarno.
Kot sem omenila, je Kellyjina nenaklonjenost body artu značilna za feministični in tudi siceršnji umetnostni diskurz 80. let v ZDA in Angliji, katerega sodbe je spodbudilo nezaupanje do utelešenega in želečega subjekta - v marksističnem smislu zlasti do gledalskega subjekta, s katerim je bilo mogoče zlahka manipulirati, še posebno z zapeljivimi učinki blagovne kulture. Ta diskurz, ki je bil seznanjen z avantgardističnim in marksističnim pojmovanjem politične pomembnosti ustvarjanja kulturnega odpora do kapitalističnih struktur, črpal pa je iz določene razlage Lacanovega modela subjektivitete, izpraznjene svoje fenomenološke razsežnosti, se je dokončno odmaknil
od telesa. (57) Zagovorniki tega umetnostnokritiškega pristopa so z rabo psihoanalitičnega, kastracijsko usmerjenega modela subjektivitete krožili okrog vpisovanja spolne razlike v smislu (vizualne) prisotnosti ali odsotnosti penisa / falosa kot določene skozi (moški) "pogled" in ocenjevali umetniške prakse glede na njihove dozdevne ideološke učinke na gledalski subjekt, ki so ga skoraj v celoti zaznavali kot funkcijo gledanja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani