nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Njena kritika je prepričljiva (zlasti če razumemo pomembnost te razprave v kontekstu tistega časa), vendar sem prepričana, da je Kellyjina polemika s tem, ko je v celoti zavrgla možnost utelešene vizualne prakse, vse preveč omejena, ko gre za razumevanje načinov, na katere tovrstna dela gledalca lahko v celoti usmerijo v smer, ki ni povsem nezdružljiva s tistimi, za katere se Kellyjeva zavzema v svojem delu in pisanju (aktiviranje gledalca, vzpostavitev seksualnih in spolnih identitet kot v celoti kontingentnih ter presečiščnih z razredom, raso ter drugimi vidiki identitete itn.).
Kellyjeva, katere pisanje in umetniško delo sta paradigmatična za "antiesencialistični" feministični postmodernizem, ki se je v 70. in 80. letih razvil v Angliji, potiska body na obrobja naivnega esencializma - teoretsko nepodprtega zaupanja v ontologijo prisotnosti in v anatomski temelj spola. Kellyjina kritika body arta, ki jo pridruži kritiki greenbergijanskega modernizma, je bila v tistem času
skrajno strateška, saj je pomembno prispevala k legitimiranju strogo antiesencialističnega feminističnega umetnostnega diskurza in prakse.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani