nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Tukaj in tudi na drugih mestih je bila Kellyjeva neuklonljiva, ko gre za obsojanje umetnikov (zlasti umetnic), ki so v delih uporabljali svoje telo. (55) Kellyjeva, ki se je takrat ukvarjala z razvijanjem konteksta britanskega poststrukturalističnega feminističnega diskurza na področju upodabljajočih umetnosti in filma (skupaj z delom znanih osebnosti, kot sta Mulvey in Griselda Pollock), je kritiko usmerila predvsem na precej grobe metafizične trditve privržencev in izvajalcev body arta 70. let (kot sta Vergine in Rosenbach)(56), ki jih nato kritizira zaradi njihovega idealizma. Njena kritika je prepričljiva (zlasti če razumemo pomembnost te razprave v kontekstu tistega časa), vendar sem prepričana, da je Kellyjina polemika s tem, ko je v celoti zavrgla možnost utelešene vizualne prakse, vse preveč omejena, ko gre za razumevanje načinov, na katere tovrstna dela gledalca lahko v celoti usmerijo v smer, ki ni povsem nezdružljiva s tistimi, za katere se Kellyjeva zavzema v svojem delu
in pisanju (aktiviranje gledalca, vzpostavitev seksualnih in spolnih identitet kot v celoti kontingentnih ter presečiščnih z razredom, raso ter drugimi vidiki identitete itn.).
Kellyjeva, katere pisanje in umetniško delo sta paradigmatična za "antiesencialistični" feministični postmodernizem, ki se je v 70. in 80. letih razvil v Angliji, potiska body na obrobja naivnega esencializma - teoretsko nepodprtega zaupanja v ontologijo prisotnosti in v anatomski temelj spola.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani