nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Kot sem nakazala: kadar je telo v performansu žensko, nedvoumno nenavadno, nebelo, poudarjeno (hiper)maskulino ali kako drugače odstopajoče od normativnega subjekta (heteroseksualni beli moški subjekt iz zgornjega srednjega razreda, ki je skladen s kategorijo "umetnika" v zahodni kulturi), se razkrije skrita logika ekskluzivizma, s katerim sta podloženi modernistična umetnostna zgodovina in kritika. Bolj ko je telo poudarjeno narcistično in partikularizirano - bolj ko pride na površje in celo pretirano razkazuje svojo neuniverzalnost v razmerju do občinstva - močnejši je njegov potencial za spodbijanje pojmovanja normativnosti, vtisnjenega v modernistične modele umetniškega vrednotenja, ki se opirajo na telo umetnika (utelešenega kot moškega), in vendar to telo zastirajo, da bi tako lahko upravičeno trdili, da umetnik / genij skozi ustvarjalno produkcijo "transcendira" svoje telo. Kot bom obširno razpravljala v četrtem poglavju, partikularizirano telo
odstira umetnico (kot telo / jaz, ki je v umetniškem delu nujno implicirano kot umeščeno, družbeno dejanje); postavi jo na glavo ter strateško vztraja pri pogojenosti tega telesa / jaza s telesom / jazom gledalca ali razlagalca dela.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani