nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Kot smo videli, Flanagan projicira svojo bolečino navzven, da bi v gledalcu proizvedel "telo trpljenja": podobno kot pri Orlan tudi njegove muke sprožijo v nas globoko telesno / intelektualno identifikacijo. Proizvajanje bolečine v telesu potrjuje tudi njegovo "tamkajšnjost", in vendar odpira vprašanje, kakšno je razmerje takšne tamkajšnjosti do trpečega jaza (in s projiciranjem tudi do drugega). Flanagan tako trdi: "Če je v sadomazohizmu karkoli, kar se približa izventelesni izkušnji, je to tiste vrste suženjstvo (...) pri katerem dolgo časa nekaj počneš, ne da bi te kaj zmotilo, in pri katerem ni barantanja - vse, kar počneš, je to, da si tam."(700) Sočasno Roseova opozori na naslednje: "Ko ljudje vidijo [nastopati] Boba (...) vidijo Boba Flanagana, a tudi Boba Flanagana, ki igra Boba Flanagana."(701) želim nakazati, da Bob Flanagan vedno igra Boba Flanagana (kot je dokumentirano na Roseini fotografiji in uprizorjeno v živem performansu) in da je
Bob Flanagan vedno posredovan in tehnologiziran.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani