nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Čeprav je živi performans očitno "avtentičnejši", ker je fenomenološko neposrednejši, ima za posledico intersubjektivno razmerje, ki ga, podobno kot v primeru CD--a, omejujejo performerjeva izhodišča (tako kot programirani kodi pri Andersonovi v določeni meri usmerjajo naše dozdevno prosto gibanje po "motelu"), obenem pa je kot oblika komunikacije v celoti posredovano.
Če je body od 60. in začetka 70. let (vključno z deli Andersonove) pretirano poudarjal nadomestnost telesa (odsotnost, ki se skriva za vsakim živim performansom), intersubjektivnost in tudi partikularnost telesa / jaza, poznejša dela Andersonove poudarjajo vselej že tehnologizirano posredovano naravo izkušnje telesa / jaza (najsi gre za naše telo, ki se kot lebdeča roka giblje po navidezni sobi fantazmagoričnega motela, ali za telesa drugih, s katerimi smo zapleteni v odnos). Naši prsti, ki se dotaknejo plastike računalniške miške (in navidezno violinskega loka), poslušanje njenega glasu, njene glasbe in
ambientalnega zvoka v tem navideznem prostoru poveže naša telesa (spet telesa kot miselni in čustveni jazi) s tem atopičnim skupkom naključno povezanih sob, ki jih doživljamo v narativnem zaporedju, kot so ga določile izključno naše izbire, četudi so jih predprogramirale njene izbire.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani