nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Serija Intravenera kot da grozljivo in travmatično prikazuje, kako Hannah dobesedno inkorporira mater z boleznijo vred, nato pa njeno razdejano, rakavo telo stopi na mesto Selminega. Susan Sontag v knjigi Bolezen kot metafora (Illness as Metaphor) obžaluje dejstvo, da pogosto velja za "bolezen poraza izraznosti"(564); Wilkejeva si z Intravenero podjarmi ta poraz izraznosti s tem, da prisili k branju, da - kot je pri njej v navadi - obsesivno upodablja svoje telo v njegovih kleščah (ali natančneje in bolj ironično, v kleščah postopkov zdravljenja: terapije kostnega mozga, zdravljenja s sevanjem, kemoterapije, ki je opustošila njeno telo in jo preobrazila iz [preveč] lepega utelešenja zdravja v nabuhlo, plešasto odalisko).
Na slikah iz Intravenere Wilkejeva še naprej vztrajno pozira, za nas še vedno "obstaja": videti je kot devica, ko blaženo žari, z glavo, ovito v modro tkanino (bržkone bolnišnično odejo). Med smehom dviga še vedno bujno grivo las in razkriva veliko
rakasto štrlino na vratu, kot da bi bila lepotno znamenje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani