nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Po posmrtni razstavi Intravenere v New leta 1994 je umetnostni svet nenadoma začel zasipati Wilkejevo s hvalospevi, kot da bi izguba privlačnosti in smrt (ter agresivno vnašanje bolezni / travme v njeno dotlej "čudovito" podobo) nekako ublažila "narcistične" učinke njenih zgodnejših del. (556) Čeprav Wilkejin projekt očitno ostaja enak - vse do konca življenja se je z retoriko poze obsesivno uprizarjala v razmerju do ženskosti - se je njeno razmerje do umetniške subjektivitete neizogibno preobrazilo. Zdaj je "neprivlačna" in mrtva, nared, da jo v celoti vključijo v kanon postmodernizma, ki je ni mogel prenesti žive - umetniški subjekt, ki ni hotel ublažiti družbenih ter psiholoških procesov in učinkov svoje ženskosti, umetniški subjekt, ki je raje na moč vztrajno ponavljal normativno ženskost, kot da bi se obsedeno ubadal z zavračanjem "moškega pogleda".
Ker je Wilkejeva med boleznijo še naprej uprizarjala sebe (retorično pozirala kot "ženska"), svoje telo / jaz, ki se je
razkrajalo v mučnem procesu telesnega propada, se je percepcija njenega body projekta povsem spremenila. (557) Wilkejeve niso več razumeli kot vase zaverovane lepotne kraljice, marveč kot trpečo umetnico, ki iz bolečine ustvarja umetnost.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani