nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Wilkejevo opiše kot "glamurozno dekle, ki vidi svojo umetnost kot 'zapeljevanje'", meni, da je zamešala vloge "čudovite ženske in umetnice (...) spogledljivke in feministke", zaradi česar je njeno delo begajoče, to pa ima za posledico "politično dvoumne manifestacije, ki so jo izpostavile kritiki na osebni in tudi umetniški ravni"(522). Lippardova - tako kot toliko drugih - brez ugovora sprejme kategorijo "čudovito", kot da nosi nekakšno inherentno vrednost, kadar se nanaša na ženske v zahodni kulturi, in nakaže, da ima dejstvo, da Acconci ni označen kot narcističen, opraviti z "mozoljastim hrbtom" (z mankom "lepote"). (523) Lippardova ne preuči polarizacije med "lepo žensko" in "umetnico" ter "spogledljivko" in "feministko", marveč jo sprejme in sklene, da Wilkejeva, ker ju pomeša, morda ni ravno uspešna feministka.
Na tem mestu želim pojasniti, da Wilkejino delo prav s to zmešnjavo - udejanjeno z radikaliziranim narcizmom - ponuja
alternativo tradicionalnemu modernističnemu obsojanju izpostavljanja umetnikovega telesa in togemu antiesencialističnemu feminističnemu zavračanju rabe telesa v delih Wilkejeve (sama je te feministke označila za "fašistične feministke") in drugih feministk. (524) Zavračanje Wilkejeve kot zgolj narcistične zastre nepripravljenost umetnostnokritiških sistemov, da bi priznali pomene umetnikovega telesa v krogih umetnostne produkcije in recepcije (če načinov, na katere so se razvili in ohranjali ideali "lepote", niti ne omenjam).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani