nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Wilkejin projekt zagotovo ni nepreklicno ali didaktično dekonstruktiven, ko gre za objektivacijo žensk (če smo že pri tem, to ne velja niti za delo Shermanove in Simpsonove). (517) Njeno delo prav zaradi te zapeljivosti (zavračanja "oddaljitve" gledalca v stanje kritiškega zavedanja) deluje znotraj okvira estetske presoje, da bi tako osvetlilo svoja notranja protislovja (prilaščanje nezainteresiranosti); Wilkejeva v nasprotju s projekti Shermanove in Simpsonove deluje znotraj kodov "idealne" ženske lepote in drže. Zdaj bom razširila model Judith Butler, ki se nanaša na ponavljanje kodov, in zatrdila, da Wilkejeva vedno znova ponavlja narcistično ženskost tako, da omaje konvencionalno umestitev ženske kot objekta, ki naj ga nadzirajo nezainteresirane sodbe umetnostnokritiške analize (Wilkejin "ženski" narcizem poudarjeno spodbuja gledalčeve "moške" želje in tako zamegli podobo o nezainteresirani kritiki). V tej luči se sodbe Liujeve in Hessove
izkažejo kot zelo zainteresirane, sploh ko gre za zavračanje potencialnih užitkov in bolečin ženskega samoizpostavljanja (bi Wilkejeva lahko spodbujala užitke, ki ne bi bili nujno heteroseksualni in moški?).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani