nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Mimo svoje vpletenosti v branje Wilkejinih del skozi različne, manj antagonistične leče želim poudariti, kako takšnim negativnim poročilom o njenem delu spodleti prepoznati prav predsodke in investicije interpretacije, o katerih trdim, da jih prinašajo body projekti, kadar se ukvarjajo s fenomenološkim. Pri primerjanju Wilkejinih pestrih performativnih prezentacij ženskega telesa / jaza od 70. let naprej s prezentacijami Simpsonove in zlasti Sherman, je človek prisiljen razlikovati med njimi na osnovi interpretativnega konteksta in dozdevnih umetničinih namer: Wilkejeva v nobenem primeru ne more "dekonstruirati" ženskosti, ker se navezuje na feministično prakso z začetka 70. let (ki je bila označena za esencialistično), ker je vse preveč očitno lepa in ker preveč uživa v svojem telesu / jazu. Torej je bila Wilkejeva bržkone naivna - kot oseba - in njeno delo torej ne more veljati kot kakorkoli kritično do patriarhalnih vrednot.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani