nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Nato Merleau-Ponty zastavi vprašanje: "Kako to, da jih medtem pušča, kjer so, kako da se nam zdi, da naše videnje teh stvari izhaja iz njih in da je vidna bit zanje le degradacija njihove eminentne biti?"(504) Wilkejeva se v Gestah in v Kaj to predstavlja odstre, da bi tako vpletla naš pogled v vzpostavljanje sebe kot "mesa", toda hkrati s tem zaplete naše nagibanje k temu, da se vsakič, ko začutimo, da smo gledani, vržemo v čisto imanenco. (505) Vsekakor je njeno meso tisto, ki me gleda, ko skušam razvozlati njegov pomen (kaj mi "govori" s svojim zvijanjem in razkazovanjem odprtin).
Wilkejino "meso" - ki nam ga ponuja z retoriko poze (udejanjeno v performansu, na fotografijah, v filmu, videu) - nam prek vidnosti podaja njeno podobo, in vendar razkriva popolno nezadostnost videnja, nezmožnost, da bi nam prenesel tipno telesno (telo / jaz). Na ta način podoba ženskega telesa izzove (običajno moškega) gledalca in ga pahne v lastni telesni / skopični manko: s pogledom lahko
skuša kot falični nadomestek obvladati žensko telo, toda pogled (ki je že sam po sebi utelešen) se nikoli ne bo "dotaknil" telesa / jaza, prikazanega na sliki.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani