nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Pogled se pri soočenju s pozo imobilizira, doseže mrtvo točko."(467) Lahko bi tudi rekli: ko se Wilkejeva predstavi kot slika, se njena samoprezentacija z očitno erotičnimi "ženstvenimi" pozami podredi "pogledu" (nenehno ponavlja normativne trope ženskosti) in ga s takšno "podreditvijo" obenem imobilizira (kot Meduza), prisili k "predaji".
Takšni performansi ženskega telesa / jaza nedvoumno odprejo tavtološko logiko modernistične umetnostne zgodovine in kritike, pri čemer je (zastrti, moški) umetnik z disciplinskimi manevri ustvarjen kot izvor pomena umetniškega dela, ki pa je ustvarjeno kot izvorno mesto avtorjevega pomena: teleološki sistem, s katerim sta se, z besedami Donalda Preziosija, "človek-in-njegovo-delo" in "človek-kot-njegovo-delo" (umetniško) zlila v "teofan režim", ki deluje, da bi "umetnostnemu zgodovinarju ali kritiku podelil mesto svečeniškega (...) vedeževalca intencionalnosti za laično kongregacijo". (468) Wilkejeva s prevzemanjem retorike poze kot dela
samega vztrajno odstira umetnico in obenem odstira umetnico kot žensko (anatomsko in kulturno žensko, in vendar očitno "moško", ko gre za umetniško avtoriteto). Body dela Wilkejeve z razkazovanjem modelov, s katerimi umetnostna zgodovina in kritika legitimirata (moške) kritiške in umetniške subjekte v zaprt in ekskluziven krog moškega privilegija, ponujajo možnost za radikalno kritiko teh disciplin (predlagajo in spodbujajo oblikovanje alternativne feministične interpretativne prakse) ter priskrbijo feministično obliko produkcije, ki uprizarja žensko-kot-umetnico.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani