nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Razširjenost mazohističnih strategij v moškem body artu nakazuje, da so takšni poskusi doseganja transcendence še naprej - celo (ali zlasti?) v "postpollockovski" dobi - temeljni motivacijski dejavniki moških umetnikov. Ambivalenco večine teh del bi bilo mogoče deloma opredeliti kot posledico obsedenosti z vladajočim Pollockovim mitom. (394) Torej je prav Pollockova podoba ambivalentne transcendence tista, ki ji raztrgano, predrto, trpeče telo mazohističnega moškega body umetnika nasprotuje in jo po svoje krepi: Acconci, ki se grize v roko; Burden, ki se da ustreliti; Wegman, ki tlači zobotrebce v dlesni in si priveže jezik; Barry le Va, ki se zaletava ob galerijske stene, dokler jih ne zamaže s krvjo; Skip, ki stisne telo med deski, oprti ob steno; Bob Flanagan, ki mesari, pribija in šiva svoj penis; Stelarc, ki se obesi na ogromne mesarske kavlje; Oppenheim, ki se postavlja v telesno skrajno nevarne situacije; Terry, ki svoje telo tlači v kot; McCarthy, ki se "rani" s
paradižnikovo mezgo, medtem pa parodično udejanja Rockyjeve junaške boksarske trike; celo ponarejeni mazohizem Kleinovega junaškega Skoka v praznino (Leap into the Void). (395)
Moški umetniki so se torej obsedeno uprizarjali v mazohističnih scenarijih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani