nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Tako Delo s sledenjem, v katerem Acconci zasleduje ljudi samo toliko časa, dokler so v javni sferi, kot Posilstvo se očitno nanašata na subjektovo ranljivost, ko je izpostavljen nenehno navzočemu pogledu "Drugega" (Lacanovega drugega z velikim D: "Na skopični ravni nismo več na ravni zahteve, pač pa na ravni želje, želje Drugega."(390)) Pri delu Yoko Ono gre vsekakor za sadistično nasilje utelešenega pogleda (tukaj je projiciran skozi najučinkovitejšo pripravo, kamero, ki udejanji njegovo utelešenost s tem, da zajame žensko ali infantilizirano "dekle" ter doseže, da dobesedno pade) in za to, kako človeški subjekt, kadar je izpostavljen javnemu očesu (kot je bila Yoko Ono vse od začetka razmerja z Johnom Lennonom), na splošno postane deležen objektiziranja in skrunitve. Toda enako razvidno govori tudi o fiksaciji tega pogleda na ženska telesa in o značilnih načinih, kako takšna objektizacija demobilizira ženske v javni sferi. (391) Yoko Ono v razpravi pesnitvi z naslovom O posilstvu
(On), ki jo je napisala v približno istem času, piše hipotetičnemu moškemu bralcu: "Kaj bi storil, če bi imel samo en penis in enosmerno vozovnico za podzemno železnico, a bi hotel pofukati vso nacijo naenkrat?"(392)
Primerjava teh del zastavlja zanimiva vprašanja o različnih odnosih moških in žensk, živečih v patriarhatu, do nasilne odtujenosti subjektivitete in, z Bersanijevimi besedami, o tem, kar bi lahko ohlapno poimenovali "sadomazohizacija" razmerja med jazom in drugim.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani