nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Na drugi strani Yoko Ono določno sledi nasilju in spolno opredeljenim značilnostim natanko takšne želje, ki v patriarhatu motivira grabežljive odnose moških do žensk. Scenarij Yoko Ono za Posilstvo iz leta 1968 predpisuje: "snemalec bo s kamero vztrajno preganjal dekle po ulici, dokler je ne bo prignal v ozko uličico in, po možnosti, v položaj padanja"(389). Tako Delo s sledenjem, v katerem Acconci zasleduje ljudi samo toliko časa, dokler so v javni sferi, kot Posilstvo se očitno nanašata na subjektovo ranljivost, ko je izpostavljen nenehno navzočemu pogledu "Drugega" (Lacanovega drugega z velikim D: "Na skopični ravni nismo več na ravni zahteve, pač pa na ravni želje, želje Drugega."(390)) Pri delu Yoko Ono gre vsekakor za sadistično nasilje utelešenega pogleda (tukaj je projiciran skozi najučinkovitejšo pripravo, kamero, ki udejanji njegovo utelešenost s tem, da zajame žensko ali infantilizirano "dekle" ter doseže, da dobesedno pade) in za
to, kako človeški subjekt, kadar je izpostavljen javnemu očesu (kot je bila Yoko Ono vse od začetka razmerja z Johnom Lennonom), na splošno postane deležen objektiziranja in skrunitve.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani