nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Acconci v zgodnejšem fotografskem body opusu uporabi indeksno fotografsko podobo kot "zrcalno vrnitev", da bi tako potrdil "bilo je tam" svojega telesa in s tem obstoj svojega jaza (kot podobe). (365) Toda kot je trdil Craig Dworkin, Acconcijeva raba številnih fotografij z namenom sledenja gibanju telesa manj "dokazuje" stvarnost tega, "da je bil tam" v vsej svoji telesnosti, kot to fotografija (lažno) obljublja, da bo storila, ampak vzpostavi razmerje do tistega, kar je Derrida poimenoval différance: "Vsaka fotografija iz serije se zgolj neznatno razlikuje od drugih in vsaka fotografija ima pomen znotraj serije - zgodnejša skleca, poznejša skleca - samo v razmerju do drugih."(366) Tako ima vsak element "dokaza" (vsaka fotografija prikazuje spremembo na pesku, ki jo je proizvedlo njegovo gibanje) pomen samo v razmerju do drugih elementov (kot drugačen), od katerih se razlikuje v neskončni "sistematični igri razlik"(367). Tako Acconcijeva očitna želja, da bi učinkovitost
svojega telesa-kot-subjekta-v-akciji zagotovil s fotografskim indeksom, kaže na neizogiben poraz performansa in njegove dokumentacije pri prizadevanju, da bi to dosegla.
Acconcijeva osredotočenost na dejavnost v body delih - zanimanje za "uprizarjanje telesa (...) dopolnjevanje telesa (...) izvrševanje telesa"(368) - je pogosta pri moških body umetnikih tega obdobja in je v dramatičnem nasprotju s tendenco ženskih body umetnic, ki so (kot bomo videli v naslednjem poglavju) z retoriko mirujočega poziranja (četudi je bilo njihovo telo med performansom v gibanju) na splošno obravnavale vprašanja estetike, označevanja, identitete in seksualizirane subjektivitete.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani