nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Toda prvine igre in izpostavljanja v moških body praksah pogosto (bodisi namerno ali ne) osvetlijo protislovna območja moškosti, "odpirajo" območja preloma in penetrabilnosti, ki se upirajo običajnim diskurzivnim poskusom, da bi jih okrepili in jim zagotovili koherenco, ter enačijo moški umetniški subjekt z vztrajnim narcizmom, ki ga je Freud povezoval s homoseksualnostjo in z ženskostjo. (349) Moški body umetnik, ki se ukvarja s seboj, drzno izpostavi nezmožnost, da bi dosegel transcendenco: njegova ženska / homoseksualna fiksacija nase, kot ga vidijo drugi, močno destabilizira samozadostnost moškosti in zahtevo po notranji koherenci. Prav narcizem, skozi katerega se dogaja body (razkazovanje umetnikovega telesa kot umetniškega dela, umetnikova usmerjenost vase in želja, da bi bil objekt želje), vrne moški subjekt, pa naj je v svojih akcijah še tako "mačističen", prav na stopnjo avtoerotizma, ki ga freudovska psihoanaliza povezuje s feminizirano homoseksualnostjo. (350)
Znotraj takšne mazohistične podreditve preigrava ambivalentnost, ki so ji številni teoretiki (vključno s, kar je morda neustrezno, Freudom) sledili skozi dinamiko samega mazohizma, kjer je "subjekt" mazohizma objekt nasilnih dejanj drugega. Takšen performans ponudi moško telo / jaz intersubjektivnemu razmerju jaza / drugega in na vsaj eni ravni vzpostavi kontingentnost moškega subjekta - implikacijo "drugega" pri vzpostavljanju njegove identitete kot "jaza / istega" (v tem primeru se dozdevno samozadostni, transcendentni genij modernizma odstre zaradi svoje odvisnosti od "teatralnega", (e)feminiziranega drugega). (351)
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani