nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Morrisova samokonstruirana podoba se poigrava s sadomazohističnimi kodi, ki pred umetnost opazujočo množico potrjujejo hipermaskulinost delavskega razreda, vendar takšno, ki je obenem povezana s homoseksualnostjo (usnje delavskega razreda in vojaško opremo so si od 50. let naprej prisvajali številni urbani gejevski moški, da bi tako "pervertirali" in / ali si prilastili lastnosti takšne hipermaskulinosti). (344) Primerjava recepcije te podobe in podobe Lynde Benglis, ki se je leta 1974 pojavila v Artforumu (bleščeča barvna fotografija, na kateri gola in z naoljenim telesom dviguje orjaški rožnat umetni penis), je zgovorna. (345) Če je portret, ki ga je oblikoval sam, značilen zgled njegovega "spodkopavanja pojmovanja spola kot temeljne identitete"(346), je Benglisina podoba (ustvarjena v dialogu z; takrat sta bila partnerja) vse do novejših feminističnih branj sprožala izključno nenaklonjene komentarje (takšen je bil strupen napad na njen parodični performans v naslednji številki
Artforuma, ki ga je označil kot "skrajno vulgaren objekt"(347)). Ta zgled namiguje, da je moškost, ki se razodeva skozi takšno parodično "moško maškarado"(348), očitno neuravnovešena, da pa ji še vedno uspeva ohraniti mesto hiperboličnega jaza nasproti ženskemu drugemu.
Toda prvine igre in izpostavljanja v moških body praksah pogosto (bodisi namerno ali ne) osvetlijo protislovna območja moškosti, "odpirajo" območja preloma in penetrabilnosti, ki se upirajo običajnim diskurzivnim poskusom, da bi jih okrepili in jim zagotovili koherenco, ter enačijo moški umetniški subjekt z vztrajnim narcizmom, ki ga je Freud povezoval s homoseksualnostjo in z ženskostjo. (349) Moški body umetnik, ki se ukvarja s seboj, drzno izpostavi nezmožnost, da bi dosegel transcendenco: njegova ženska / homoseksualna fiksacija nase, kot ga vidijo drugi, močno destabilizira samozadostnost moškosti in zahtevo po notranji koherenci.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani