nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Benglisova z naslovom spomni na pokvarjenost "padle" ženske ali nesramne, mesene ženske z ulice (ki jo je mogoče feministično razložiti kot žrtev faličnega moškega poželenja). Znižana vodoravna "slika" Lynde Benglis nikoli ne postane navpična, tako kot Pollockove. (295) Benglisova romantizirano "spontanost" abstraktnoekspresionistične geste (če minimalističnega maskulinističnega industrijskega fetišizma niti ne omenjamo) spremeni v razlito zmešnjavo, ki spominja na lepljivo umazanijo s kuhinjskih tal, s katero so se morale gospodinje 50. in 60. let spopadati s krtačo v roki (s to razliko, da je tokrat ženska tista, ki proizvaja svinjarijo, umetnostni trg pa jo mora "počistiti"). (296) Gesta torej ni povezana s transcendentaliziranim in maskuliniziranim konceptom trdega dela, marveč z gospodinjskim delom, (žensko) telo pa je v procesu ustvarjanja odprto. (297)
Številna druga dela feminističnih umetnic se določno ukvarjajo s patriarhalnimi
učinki Pollockove zastrte performativnosti - strukture, ki ga je poveličevala kot izvor božanske slikarske sledi ("prisotnosti", ki so jo potrjevale v javnosti razširjene podobe, ki ga prikazujejo med slikanjem) kot kritiško zastrt snoven, utelešen subjekt ustvarjanja (in objekt našega pogleda), vse to z namenom potrditve tega privilegiranega statusa.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani