nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Na splošno bi lahko dejali, da je za postmoderni performativ (in njegovo korelativno prakso, body) značilno to, čemur pravim zavest o jazu kot intersubjektivnem (uprizorjenem ali udejanjenem v razmerju do drugih) in o jazu kot tako partikulariziranem, da se dozdevna "univerzalnost", izražena skozi Pollockovo privilegirano telo / jaz, razruši. Dozdevna moškost tega subjekta (ki je v zahodni kulturi implicitno izenačena z belo poltjo, s heteroseksualnostjo in z ambivalentno protimeščansko umeščenostjo) se razpre z rekontekstualizacijo tega subjekta prek (odstrtega) umetniškega telesa samega.
Zgodnji in še posebno intenziven primer širjenja pollockovskega performativa najdemo pri Yvesu, ki, podobno kot Duchamp, priskrbi zanimivo in s stališča amerikaniziranega modela umetniške moškosti, kakršno je ponudil Pollock, še posebno zapleteno snov za razmislek. (260) V znamenitem performansu Antropometrije (Antropometries), uprizorjenem leta 1960 v Mednarodni galeriji sodobne
umetnosti, v katerem je naročil več golim ženskam, naj si telo prekrijejo z barvo, nato pa jih je v vlogi živih čopičev polegel po polah papirja, položenega po tleh, je avtor posredno obravnaval pollockovski trop ejakulatornega umetnika, ki agresivno meče barvo po "uporni" horizontalni površini platna.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani