nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Ali z besedami Irigarayeve, Pollockova imanenca (prepletanje z drugim), ki jo je prej z "akcijskim slikarstvom" preoblikoval v transcendenco, na tej točki ni mogla preseči "zrcalnega ujetništva" v očesu / jazu drugega (tukaj metaforiziranega skozi Namuthovo kamero, ki fotografira skozi steklo). (247) Poskus preoblikovanja ogrožene ameriške moškosti z razkazovanjem hipermaskuliniziranega Pollocka se je, vsaj tozadevno, ponesrečil (a so ga gladko spravili na noge umetnostnozgodovinski mehanizmi čaščenja junaka, ki se razcvetajo pri takšnih teatralnih dramah posameznikove končne čustvene izčrpanosti [videlicet Van Gogh]).
Zaradi Pollockovega histeričnega samouprizarjanja, njegove kontingentnosti v razmerju do reprezentacijske zmogljivosti Namuthovega fotografskega očesa / jaza, se mi zdi toliko bolj ključno, da je utelešeni vidik Pollockovega "jaza" kot tudi njegove interpretativne razsežnosti (vloga razlage pri določanju njegovih različnih kulturnih
vrednot) izvzet. (248) Kot smo videli, so prevladujoča mnenja o abstraktnem ekspresionizmu izhajala iz predpostavke, da se je (božansko navdihnjena) umetnikova osebnost nekako reprezentirala ali izražala v popačenih strukturah njegovih abstraktnih oblik, v njegovi telesni imanenci, transcendirani skozi ustvarjalno dejavnost (z besedami Irigarayeve, "zanikani"). (249) Zdaj se je zdelo, da umetnikova snov v celoti izhaja iz notranjosti (iz raztelešene "duše"?), tako da slikarstvo obvelja za neposredovan izraz čiste intencionalnosti, umetnikovega pravega "jaza" (katerega pomen je, seveda, mogoče zaznati le z dozdevno raztelešenim in nezainteresiranim očesom / jazom izurjenega umetnostnega kritika ali zgodovinarja. Tako je Pollock zatrdil: "To, kar me zanima, je, da danes slikarjem ni treba po snov izven njih samih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani