nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Legende o Pollockovem končnem, histeričnem padcu v imanenco (o čustvenem "zlomu", do katerega je prišlo potem, ko ga je Namuth konec poletja 1950 snemal za film Pollock) pravijo, da je drsel v alkoholizem, se izpostavljal in uriniral v javnosti (le kaj bi bil lahko neposrednejši izraz "imanence" kot takšno dobesedno odstiranje "falosa", ki bolj ščije, kot brizga ejakulat?). (245) Kot pravi Andrew Perchuk, se je Pollock med čepenjem na stekleni plošči, po kateri naj bi slikal, da bi ga Namuthova kamera lahko spremljala od spodaj, "začel zavedati, da ta napor ni bil usmerjen v ustvarjanje avtentičnosti, marveč maškarada [moškosti]". Na tej točki se je "zagledal kot performerja" in vsi ejakulatorni učinki njegovega slikarskega procesa so "postali teatralni"(246). Ali z besedami Irigarayeve, Pollockova imanenca (prepletanje z drugim), ki jo je prej z "akcijskim slikarstvom" preoblikoval v transcendenco, na tej točki ni mogla preseči "zrcalnega ujetništva" v očesu / jazu drugega
(tukaj metaforiziranega skozi Namuthovo kamero, ki fotografira skozi steklo). (247) Poskus preoblikovanja ogrožene ameriške moškosti z razkazovanjem hipermaskuliniziranega Pollocka se je, vsaj tozadevno, ponesrečil (a so ga gladko spravili na noge umetnostnozgodovinski mehanizmi čaščenja junaka, ki se razcvetajo pri takšnih teatralnih dramah posameznikove končne čustvene izčrpanosti [videlicet Van Gogh]).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani