nova beseda
iz Slovenije
Tomaž Erzar: Obrat Gillesa Deleuza, poved v sobesedilu:
Videli smo, da sprevrnitev sveta reprezentacije nujno vsebuje dva koraka: v prvem se postajanje simulakrov oziroma dogodkovnost prikazuje kot izvrženi protipol tega sveta, kot njegova potlačena, "komaj reprezentirana", izvržena meja, kot "skoraj nič", v drugem kot njegova notranja meja, kot "že reprezentirana" drugost sveta teles, sveta, ki pred našimi očmi izgublja svoj status privilegirane reprezentacije. To seveda povzroča težave pri razumevanju napetosti in opozicij v obeh korakih: v prvem napetosti še ni, saj sta zoperstavljena le privilegirani tip podob (telesa) in njegova hrbtna, paradoksna stran, ki se še ne more uveljaviti kot dejanski protipol (dogodki), v drugem pa je napetost ves čas že izničena, saj smo spet v "istem svetu" reprezentacije, le da je sedaj reprezentacija dojeta kot simulacija (telesa kot "telesa" oziroma kot "dogodki"). Težava nastopi takrat, ko sprevrnitev ni več formulirana kot vrzel designacije, marveč kot vrzel v svetu
reprezentacije: v svetu podob še ni reprezentirana, v svetu simulakrov pa smo vselej že na ravni rezultata, kjer je reprezentacija vselej že sprevrnjena.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani