nova beseda
iz Slovenije
Tomaž Erzar: Obrat Gillesa Deleuza, poved v sobesedilu:
Na ravni idej se dejavnost simulakrov kaže kot ločnica, ki preči običajne ločnice platonizma: ideja-materija, intelegibilno-čutnozaznavno, idealno-telesno, medtem ko na ravni podob nastopa kot absolutna ločenost od podob, ki se opirajo na identiteto ideje in so ji po tem podobne. V tem smislu je dejavnost simulakrov res nedejanska, je nek tok, ki ga podobe potiskajo v samo globino stvari, da bi ohranile popkovino participacije, se pravi vez, ki drži skupaj svet reprezentacije; tok simulakrov je reprezentiran le kot paradoksna hkratnost dveh določil, ki držita vsaka v svojo smer, "hkrati večji in manjši", "starejši in mlajši". Deleuze nakazuje, da se Platon v Kratilu nemara sooča prav s tem tokom postajanja, ko se sprašuje, ali ni morda v nekem posebnem razmerju do jezika, kot tok besed, ali morda kot poseben diskurz o stvareh. Pa vendar zveza toka postajanja in jezika pri Platonu nikoli ne sprevrne niti ne zadrži esencialne težnje platonizma: doseči
prevlado kopij nad simulakri, ohraniti manifestno razločevanje kot edino možno razločevanje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani