nova beseda
iz Slovenije
Tomaž Erzar: Obrat Gillesa Deleuza, poved v sobesedilu:
Platon v Filebu razločuje dve dimenziji konkretnega: na eni strani izmerljive, omejene stvari, ki se, četudi vsebujejo nestalne in spremenljive lastnosti, kot stvari ne spreminjajo, temveč vztrajajo v času, tako da upoštevajo ločnice med stvarmi, med lastnostmi in stvarmi, med predikati in osebki; na drugi strani neizmerljivo, neomejeno postajanje, ki ne spoštuje nobenih zastankov, nobenih naravnih ločnic med lastnostmi in stvarmi, nobenih pravil predikacije in časovnega zaporedja: o samem postajanju težko rečemo karkoli neprotislovnega, karkoli, kar ne bi bilo hkrati več in manj, preveč in premalo, včeraj in jutri. V tem smislu naloga prebiranja med kopijami idej ni težka: prave kopije so le tiste, ki se uvrščajo v prvo dimenzijo konkretnega, dimenzijo vsakdanjih, običajnih razlik, vse ostale kopije oziroma simulakri sploh niso kopije, ker so zapisane nekemu drugačnemu, noremu razlikovanju, neki nerazločljivosti in nerazumljivosti. Ali kot pravi
Deleuze: "Čisto postajanje, neomejeno, je snov simulakra, kolikor se ta izmika delovanju Ideje."
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani