nova beseda
iz Slovenije
Tomaž Erzar: Obrat Gillesa Deleuza, poved v sobesedilu:
Katere so tiste podobe, ki jih je treba izriniti? Platon v Filebu razločuje dve dimenziji konkretnega: na eni strani izmerljive, omejene stvari, ki se, četudi vsebujejo nestalne in spremenljive lastnosti, kot stvari ne spreminjajo, temveč vztrajajo v času, tako da upoštevajo ločnice med stvarmi, med lastnostmi in stvarmi, med predikati in osebki; na drugi strani neizmerljivo, neomejeno postajanje, ki ne spoštuje nobenih zastankov, nobenih naravnih ločnic med lastnostmi in stvarmi, nobenih pravil predikacije in časovnega zaporedja: o samem postajanju težko rečemo karkoli neprotislovnega, karkoli, kar ne bi bilo hkrati več in manj, preveč in premalo, včeraj in jutri. V tem smislu naloga prebiranja med kopijami idej ni težka: prave kopije so le tiste, ki se uvrščajo v prvo dimenzijo konkretnega, dimenzijo vsakdanjih, običajnih razlik, vse ostale kopije oziroma simulakri sploh niso kopije, ker so zapisane nekemu drugačnemu, noremu razlikovanju, neki
nerazločljivosti in nerazumljivosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani