nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Vse kaže, da se je zavedal, da na ta način lahko hitro zanemarimo posameznika in njegovo vlogo v prostoru in času, toda podobno kot biolog, ki pri preučevanju različnih oblik življenja ne more potegniti črte med posameznikom in kolonijo, po njegovem mnenju tudi zgodovinar človeka ne more misliti izven skupin, institucij in držav.
Preden nadaljujemo z reprodukcijo njegovih misli, kaže poudariti, da Huizinga sodi v družbo tistih nizozemskih, belgijskih in švicarskih zgodovinarjev ( Burckhard, Pirenne, Pieter Geyl in), ki so v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja največ prispevali k razvoju kulturne zgodovine. Ker bo več o tej zgodovinski »poddisciplini« govora v posebnem poglavju, povejmo na tem mestu samo to, da so bili vsi našteti zelo nekonvencionalni interpreti preteklosti in da je verjetno prav to največ prispevalo k svežini njihovega dela.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani