nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Nasprotni občutek, ugodje, ki ga drevesu dajejo njegove korenine, sreča, da samega sebe ne doživljam kot popolnoma poljubnega in naključnega, pač kot nekoga, ki izrašča iz preteklosti kot dediščina, cvet in plod in ki je s tem glede svoje eksistence opravičen in utemeljen, ‐ to je tisto, kar zdaj tako radi označujejo kot pravi historični smisel.
To pa seveda ni stanje, v katerem bi bil človek najbolj usposobljen za to, da razpusti preteklost v čisto vednost; tako da tudi tu zapažamo to, kar smo zapazili pri monumentalni zgodovini, da namreč, dokler zgodovina služi življenju in dokler jo obvladujejo življenjski nagoni, trpi preteklost sama. Če si privoščimo svobodo prispodobe: drevo svoje korenine bolj čuti, kakor da bi jih lahko videlo: to občutje pa meri njihovo velikost glede na velikost in moč njegovih vidnih veja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani