nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Za marsikatero nesrečo je krivo nepremišljeno presajevanje rastlinja: kritik brez stiske, antikvarist brez pietete, poznavalec velikega brez znanja velikega, vsi ti so takšne rastline, ki so se razrasle v plevel, odtujile svojim naravnim materinskim tlem in zato izrodile.[...]
Najvišjo vrednost pa ima historično-antikvarni smisel za čaščenje takrat, ko spremlja skromne, surove, celo borne razmere, v katerih živi človek ali ljudstvo, z enostavnim ganljivim občutjem ugodja in zadovoljstva; kot npr. Niebuhr, ko priznava s pošteno odkritosrčnostjo, da zadovoljno in ne da bi pogrešal umetnost živi sredi gozdov in polj med svobodnimi kmeti, ki imajo zgodovino. Ali bi lahko zgodovina služila življenju bolje kakor tako, da tudi manj obdarjene rodove in prebivalstva veže na njihovo domovino in domovinsko nrav, da vzpodbuja njihovo stalno naselitev in da jih odvrača od tega, da bi se potikali po tujini v iskanju boljšega in da bi zanj tekmovali?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani