nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Iz nje razbira, da je veliko, ki je nekoč bilo tu, vsekakor enkrat bilo možno in da bo zato gotovo enkrat spet mogoče; pogumno nadaljuje svojo pot, saj je zdaj pregnan dvom, ki se ga loteva v šibkejših urah, ali si ne želi nemara nemogočega. [...]
Dokler je duša zgodovinopisja vsebovana v velikih vzgibih, ki jih kak mogočnež jemlje iz nje, dokler je treba preteklosti opisovati kot to, kar je vredno posnemanja, kar je posnemljivo in kar je možno tudi še drugič, ji vsekakor grozi, da bo nekoliko premeščeno, preinterpretirano v nekaj lepega in s tem približano svobodnemu pesnjenju; da, obstajajo časi, ki sploh niso zmožni razlikovati med monumentalno preteklostjo in mitično fikcijo; iz enega sveta je namreč mogoče prevzeti natanko iste vzgibe kakor iz drugega. Če torej monumentalna obravnava preteklosti vlada nad obema drugima vrstama obravnave, v mislih imam antikvarno in kritično, gre to na škodo same preteklosti: celi veliki deli te
preteklosti so pozabljeni, zaničevani in se valijo dalje kot siv neprekinjen tok, in samo posamična okrašena dejstva se dvigajo iz njega kot otoki: pri redkih osebah, ki sploh postanejo vidne, pade v oči nekaj nenaravnega in čudovitega, tako rekoč kot zlati bok, ki so ga Pitagorovi učenci želeli videti pri svojem mojstru.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani