nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Medtem ko dionizični princip, s svojo težnjo po prebijanju nične apoliničnega, prav tako ne doseže realnosti kot take, saj sta postajanje in minevanje, v katera se dionizično razpusti, sama na sebi realnost, ki pa je nasprotje »realnosti«, ki bi jo bilo mogoče hipostazirati. Na ta način se kot prava vrednost dionizičnega pokaže biti nič apoliničnega niča.
To, kar je v Rojstvu tragedije razmerje apoliničnega in dionizičnega, je v Koristi in škodi razmerje pomnjenja in pozabe, torej historičnega in antihistoričnega, pri čemer se še vedno nahajamo predvsem v razmerju težnje po formiranju lastne historične identitete (ki je po Nietzcheju vedno imaginarna, a zato nič manj pomembna) in njenega protiprincipa, ki identiteto vzgiblje s tem, da je, da obstaja kot njen lastni nič.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani