nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Človek kot zgodovinsko bitje je torej mišljen kot stičišče dveh elementarnih dejavnikov: zmožnosti pomnenja (historičnosti) in neke nedosegljive a hkrati konstitutivne pozabe.
Na podobno ontološko shemo naletimo že v Rojstvu tragedije, kjer se v središče miselnega projekta prav tako postavlja stičišče dvojega, dveh mitoloških principov ‐ apoliničnega in dionizičnega: apolinično sovpade s težnjo po identiteti, medtem ko je dionizično njen "protiprincip", gesta odpora samoosmislitvi v registru samoidentifikacije, ali, če se izrazimo nekoliko drugače, specifična preferenca do niča, ki pa proizvaja delovanje in z njim življenje. Če smo natančnejši, pravzaprav oba principa, tako apolinični kot dionizični, vsak na sebi vodita v nič: apolinična identiteta ni nič drugega kot »tančica maja«, ki zastira »realnost« postajanja in minevanja in jo torej lahko formuliramo kot nič »realnosti«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani