nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Poprej nič, za tem nič, pa vendar se kot duh povrne in moti spokoj poznejšega trenutka.«[964] Nedosegljivost »živalskega celostnega obstoja« v samopozabi trenutka, ali drugače, spodletelost metafizičnega mita o miselnem zlitju s čisto prisotnostjo, ki je padec v čisto eno in s tem v nič, je konstitutivna vrzel v redu biti, ki človekov obstoj razkrije kot »nikoli dovršeni imperfekt«. Človek kot zgodovinsko bitje je torej mišljen kot stičišče dveh elementarnih dejavnikov: zmožnosti pomnenja (historičnosti) in neke nedosegljive a hkrati konstitutivne pozabe.
Na podobno ontološko shemo naletimo že v Rojstvu tragedije, kjer se v središče miselnega projekta prav tako postavlja stičišče dvojega, dveh mitoloških principov ‐ apoliničnega in dionizičnega: apolinično sovpade s težnjo po identiteti, medtem ko je dionizično njen "protiprincip", gesta odpora samoosmislitvi v registru samoidentifikacije, ali, če se izrazimo nekoliko drugače,
specifična preferenca do niča, ki pa proizvaja delovanje in z njim življenje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani