nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Bistvo preloma lahko označimo kot postopek "heterogenizacije" volje ‐ če je za Schoppenhauerja vsak posamezni pojav v svetu zgolj objektivizacija moje volje, ki pri tem ostaja nespoznavna stvar na sebi, sem po Nietzcheju jaz sam natanko tisto mnoštvo, ki obstaja zgolj kot izzvanost (volja) v kroženje volje do moči in sicer natanko na ta način, da se samemu sebi prezentira(m) kot enost. Od Schoppenhauerjevega solipsističnega in substancializiranega subjekta torej preidemo k Nietzschejevemu subjektu, ki je nekakšen (ne)subjekt: pot do njega namreč vodi prek postopka desubjektivizacije, v katerem se skozi transcendentalni videz enosti razbere »subjekt kot mnoštvo«. Lahko bi torej rekli, da zreli Nietzsche ne nastopi z radikalno zavrnitvijo Hegla, ki jo je mogoče razbrati v O koristi in škodi zgodovine za življenje, temveč Heglovi desubstancializaciji subjekta, ki odločilno prelomi s klasično racionalistično predstavo substancialne razločenosti subjekta
in spoznavnega sveta, doda še paradoksni postopek desubjektivizacije subjekta, ki prav posameznikovo vsakokratno vpetost v polje heterogenega izpostavi kot tisti pogoj, ki omogoča, da ga sploh lahko mislimo kot individuum.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani