nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
V odvrnitvi od Hegla Nietzsche nikakor ni osamljen in »času neprimeren«, saj v ta kontekst sodijo praktično vsa velika imena na Nemčijo vezane filozofije druge polovice 19. stoletja: Kierkegaard, Schoppenhauer in na svoj način tudi mladi. Nietzschejevo zavračanje Hegla izhaja iz zahteve po uveljavitvi »golega življenja« posameznika in nesoizmernosti stanja njegove eksistencialne samoosmislitve glede na heglovsko »življenje pojmov«, ki narekuje, da se pomen posameznika izgubi v zgodovinskem razvoju duha.
Če je za zgodnjega Nietzscheja značilno protiheglovsko stališče, potem za zrelo fazo velja, da se izoblikuje v prelomu s Schoppenhauerjem. Bistvo preloma lahko označimo kot postopek "heterogenizacije" volje ‐ če je za Schoppenhauerja vsak posamezni pojav v svetu zgolj objektivizacija moje volje, ki pri tem ostaja nespoznavna stvar na sebi, sem po Nietzcheju jaz sam natanko tisto mnoštvo, ki obstaja zgolj kot izzvanost (volja) v kroženje volje do moči in sicer natanko
na ta način, da se samemu sebi prezentira(m) kot enost.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani