nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Carlyle je ob tem tudi eden redkih, ki je razmišljal o tem, kako so minevanje časa razumela in beležila prastara ljudstva, ljudstva, ki niso imela ne knjig, ne prerokov, ne aritmetike. Z njegovo pomočjo si lahko predstavljamo, da so pripadniki takih ljudstev zgodovino pisali z vozli quipu, s slikami iz peres, z ogrlicami iz školjk; še pogosteje z gomilami iz zemlje ali z monumentalnimi kupi kamnov, kakršna je bodisi piramida bodisi grobni grič; »kajti Kelt in Kopt, rdečekožec in tudi belec živita med dvema večnostma, bi se v boju proti pozabi prav rada jasno in zavestno povezala, kakor sta že nejasno nezavedno povezana z vso prihodnostjo in preteklostjo«. Simpatična je tudi njegova trditev, ki pravi, da se nadarjenost za zgodovino rodi z nami in da so »v nekem smislu« vsi ljudje zgodovinarji.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani