nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Po njegovem mnenju so vsi ljudje, ki beležijo svojo zgodovino, del skupne preteklosti, ki se razteza od »naše stopnje civilizacije in stanja, ki ga srečamo pri divjih«.[950] Kljub temu da je v njegovem delu manj humorja, sicer tako značilnega za razsvetljence, ponuja Condocet s svojim delom najlepši vpogled v to, kar bi pogojno lahko poimenovali zgodovinopisna razsvetljenska metoda. Pogojno pravimo zato, ker je tudi on, podobno kot pred njim, človeško zgodovino delil na tri obdobja (1. od mračnega primitivizma do nastanka jezika; 2. od nastanka jezika do nastanka pisave; 3. vse ostalo) oziroma zato, ker je za razumevanje razsvetljenskega pogleda na zgodovino ob Voltairjevem delu treba poznati vsaj še znameniti Montesquieujev spis Duh zakonov (De l'esprit des lois) (1748). Šele na ta način se nam namreč lahko razkrijejo osnovne značilnosti, ki jih v največji meri določa nasprotovanje religiji, poudarjanje moralnosti in že omenjeni humor, ki je pri Condorcetu umanjkal samo zato,
ker je svoje Esquisse pisal v zaporu, kamor so ga ‐ kljub temu da je simpatiziral z revolucijo ‐ vtaknili jakobinci, in kjer je na koncu po vsej verjetnosti naredil tudi samomor.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani