nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Da bi dokazali nasprotno, so se renesančni zgodovinopisci najpogosteje zatekali k Herodotu, Tukididu, Evzebiju,,, Salustu in Tacitu, njihovo delo pa je vse bolj postajalo sestavni del vsakdanjega življenja. Po drugi strani so v italijanskih mestih pisanje o preteklosti razumeli kot sestavni del političnega delovanja, zato med zgodovinarji srečamo tudi precejšnje število politikov. Med pomembnejšimi kaže omeniti Brunija, kanclerja v Firencah, ki je v svoji Zgodovini Florentincev (Historiae Populi) močno načel frankovski in povečal starorimski vpliv na razvoj te mestne države, zaradi česar so mu izvod njegove knjige položili celo v krsto.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani