nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Nekateri namreč domnevajo, kakor verjamejo tudi za sam svet, da so ljudje vedno bili. Tako pravi tudi Apulej, ko opisuje rod bitij z dušo: »Kot posamezniki so umrljivi, vsi skupaj, kot celotni rod, pa so večni.«[894] In ko jih vprašamo: če je človeški rod obstajal od nekdaj, kako je vendar lahko resnična njihova zgodovina, ki pripoveduje, kdo so bili iznajditelji in kaj so iznašli, kdo so bili prvi utemeljitelji svobodnih umetnosti[895] in drugih spretnosti in kdo je prvi začel naseljevati to ali ono pokrajino ali del zemlje ter ta ali oni otok, odgovorijo,[896] da so poplave in požari v določenih časovnih razdobjih uničili ne sicer vsega, a vendar veliko večino sveta, tako da se je število ljudi skrčilo na neznatno peščico; iz potomstva teh ljudi pa se je spet obnovila nekdanja množica. In da so stvari, ki so jih ta neizmerna pustošenja prekinjala in uničevala, ljudje spet in spet odkrivali in utemeljevali, kakor da bi bile nove, čeprav so se, bolje
rečeno, samo obnavljale.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani