nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Ključni moment Herodotovega dela je historía ‐ poizvedovanje, preiskovanje, raziskava ‐ tj. zbiranje podatkov o preteklih dogodkih in dejanjih (ne samo, temveč tudi barbarov ‐ tj. vseh Negrkov), o nekdanjih in sodobnih etnografskih ter geografskih značilnostih. Vendar je ta historía kritična: tako glede izbire podatkov, kot tudi glede tega, ali jim bo dejansko verjel: »Kot poročevalec sem dolžan poročati o vsem, kar se govori, zato pa še ni treba, da bi moral tudi vse verjeti: tega načela se hočem držati v vsem svojem poročilu.« (7, 152) Kar se tiče pisnih virov, ki jih je imel na voljo, vendar jih le redko navaja (pa še to pogosto iz polemičnih vzrokov), Herodot veliko dolguje Hekataju iz, vendar z njim tudi odločno polemizira.[77] Znani so mu bili pisci perzijske zgodovine Haron, Ksantos in iz, kot pisni viri pa so mu služili tudi spomeniki, napisi na posvetilnih darovih, spominske plošče ipd. Kot njegovi predhodniki je bil tudi Herodot odvisen od ustnega
izročila in tu je precej selektiven: za pridobivanje so najprimernejši epikhórioi ándres, se pravi domačini, med temi pa seveda lógioi ándres, tj. tisti, ki so najbolje obveščeni (v Egiptu denimo svečeniki).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani