nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Odločila sem se torej, da bom opisala njegovo življenje in dejanja, vendar se bojim, ali ne bo morda name padla senca dvoma; morebiti bo kdo pomislil, da želim skozi očetovo zgodovino v resnici povzdigovati lastna dejanja in da se moja zgodovina utegne zazdeti zlagana in nič več kot navadna hvalnica, zgolj zaradi tega, ker mestoma občudujem očetova dejanja. In če me, ravno nasprotno, on sam ali zgodovinska snov sili v to, da kritično spregovorim o njegovih dejanjih ‐ in da pri tem ne presojam o njem, temveč o njegovih potezah ‐, se zopet bojim zbadljivih dlakocepcev, ki se mi bodo v svoji vsesplošni zlobni nevoščljivosti in pomanjkanju posluha za tisto, kar je prav, rogali z zgodbo o Noetovem sinu Kamu[881] in se, kakor pravi, z obtožbami lotili nedolžnega.[882]
Kadar se nekdo poloti te resne naloge, ki jo predstavlja pisanje zgodovine, mora pozabiti na naklonjenost ali sovraštvo; pogosto se primeri, da mora izreči priznanje svojim nasprotnikom,
kadar si njihova dejanja to zaslužijo, in pogosto mora biti kritičen celo do svojih najbližjih, kadar tako narekuje njihovo zmotno ravnanje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani