nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Zdi se sicer, da lahko na tem mestu »varno« navedemo nekaj pogosto navajanih dejstev, katerim priznavajo določeno težo (vsaj tisti zmernejši) predstavniki obeh tokov: kljub nasprotnemu vtisu je najbrž treba delo imeti za sklenjeno, vendar brez prvotnega »osnutka« in s kasnejšimi redakcijami oziroma vrivki. Dokaz za »epizodnost« dela se zdi tudi trditev, ki jo postavi sam Herodot (4, 30): »kajti že od vsega začetka sem se namenil, da si bom tu in tam dovolil kak dostavek«, kot sled redakcijskih popravkov pa se kaže tudi nedoslednost v prvi knjigi, ko je avtor sicer nakazal, da bo obdelal tudi zgodovino Asirije (1, 184), vendar je v končni redakciji ni, ali npr. neskladnost v sedmi knjigi, ko Herodot nakaže (7, 213), da bo obširneje opisal Efialtovo smrt, česar potem ne stori.
Še eno vprašanje je, ki je za preučevanje Herodota zelo pomembno in ki je bilo eden glavnih argumentov na strani analistov (pa tudi unitarijanci
so se mnogokrat strinjali, da nanj niso našli pravega odgovora), namreč vprašanje o tem, ali ima delo enotno, osrednjo temo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani