nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Tok časa, neustavljiv in večno mimobežen, odnaša s seboj vse, kar obstaja, in vse potopi v brezno teme, bodisi dejanja, zapisana pozabi, bodisi mogočna dejanja, vredna spomina; kakor moremo brati v tragediji, »vrže luč na očem nevidno in zastre očitno«.[878] Zgodovinopisna dejavnost je kakor svojevrsten jez, ki zadržuje ta neustavljivi tok časa in z njim vse, kar je pogoltnil; zadržuje ga v tesnem objemu in mu ne pusti, da bi se izmuznil v brezno pozabe.
Jaz,, hči cesarja in cesarice, sem spoznala moč časa. Rojena in vzgojena sem bila v škrlatu;[879] dobro sem seznanjena s književnostjo, temeljito izobražena v grškem jeziku in vešča besedne umetnosti, prebrala sem Aristotelova dela in Platonove dialoge, svojega duha sem oblikovala ob kvadriviju[880] ved (vse to je treba omeniti, saj ni samohvala, če povem, kaj sta mi dali narava in lastna želja po znanju, kaj mi je dodelil Bog nad nami in kaj mi je prinesel moj čas).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani