nova beseda iz Slovenije

Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:

Pri tem mislimo na filozofe, zgodovinarje in kroniste, ki se kljub dejstvu, da je bila njihova prestolnica precej bliže Atenam kot Rimu in v času vzpona makedonskega kraljestva zaveznik Aten, niso pojmovali za naslednike grških držav, temveč za nadaljevalce tradicije starega Rima. Konstantinopel, katerega začetki segajo v leto 324 (zrasel je iz Bizanca), si zato ni nikoli lastil naslova »nove Atene«, ampak se je, razumljivo, oklical za »novi Rim«, novo središče nekdanjega imperija. Skozi vseh enajst stoletij so njegovi prebivalci poudarjali to dejstvo ter ohranjali tradicijo rimskega imperija in se zato kljub novem imenu cesarstva niso nikoli predstavljali za Bizantince. Po drugi strani so bizantinisti argumentirano osvetlili dejstvo, da je kljub prelomu, ki ga predstavlja prodor krščanstva, bizantinsko zgodovinopisje logično nadaljevanje grške zgodovinske misli, točneje, nadaljevanje grškega pragmatičnega zgodovinopisja, saj je le-to bistveno vplivalo na rimsko zgodovinopisje.[791] Ne glede na to moramo še enkrat poudariti, da so bili bizantinski avtorji nasledniki starorimske dediščine in da jih od tega ni nič odvrnilo.



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA