nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Če bi se namreč odločil za zmerno in pravično vladanje, bi ne mogel zadostiti potrebam vseh, ker bi tistim, ki so najbolj oddaljeni, ne mogel nemudoma priskočiti na pomoč, niti bi ne mogel najti toliko upraviteljev, ki jih bo sram, da niso izpolnili svoje naloge, in bi sploh ne mogel najti skupnega jezika s tolikimi značajsko različnimi ljudmi. Če pa bi podrl meje kraljevske oblasti in bi postal tiran, ki bi spodkopaval obstoječe politične ustanove, ki bi mirno trpel prestopke, ki bi kupoval pravico za denar in bi svoje podrejene imel za sužnje (in takšna je bila večina cesarjev, pravzaprav skoraj vsi, razen redkih izjem), potem je na vsak način nujno, da takšna neobrzdana moč vladarja pomeni skupno nesrečo. Tak vladar šteje prilizovalce za vredne darov in časti in ti se povzpnejo do najvišjih političnih funkcij, zmerni in v javno življenje nevključeni možje, ki si ne izberejo enakega načina življenja, pa so upravičeno ogorčeni, ker niso deležni enakih
privilegijev; prav zato države pretresajo prevrati in nemiri, in če se s političnimi in vojaškimi položaji okoriščajo pokvarjeni državni uradniki, to državljanom v mirnem času greni življenje in jih žalosti, vojakom v vojnah pa jemlje pogum.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani