nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
Ko pa so državljanske vojne med in in pozneje med Julijem in Pompejem Velikim spodkopale republiko, so Rimljani vzeli veljavo aristokraciji in za absolutnega vladarja izvolili Oktavijana; njegovi volji so zaupali vodenje celotne politike, pri tem pa niso pomislili, da so postavili na kocko upe vseh ljudi in da so ogrozili ta veliki imperij s tem, ko so ga zaupali nagnjenju in neomejeni oblasti enega moža. Če bi se namreč odločil za zmerno in pravično vladanje, bi ne mogel zadostiti potrebam vseh, ker bi tistim, ki so najbolj oddaljeni, ne mogel nemudoma priskočiti na pomoč, niti bi ne mogel najti toliko upraviteljev, ki jih bo sram, da niso izpolnili svoje naloge, in bi sploh ne mogel najti skupnega jezika s tolikimi značajsko različnimi ljudmi. Če pa bi podrl meje kraljevske oblasti in bi postal tiran, ki bi spodkopaval obstoječe politične ustanove, ki bi mirno trpel prestopke, ki bi kupoval pravico za denar in bi svoje podrejene imel za sužnje (in takšna je bila večina cesarjev,
pravzaprav skoraj vsi, razen redkih izjem), potem je na vsak način nujno, da takšna neobrzdana moč vladarja pomeni skupno nesrečo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani